Skupna lastnost vseh nadzornih plošč in stikalnih omar je to, da so v njih vgrajene tiste električne in elektronske komponente strojev, ki niso nameščene neposredno v samem stroju ali na njem, oziroma so v njih centralizirani razni upravljalni elementi in odklopniki, če gre za obrate ali stavbe. V svoji najenostavnejši izvedbi električna omarica vsebuje pregledno urejene priključke za povezavo različnih delov napeljave.
Zagotavljanje izdelkov in orodij za sistematično označevanje vodnikov in priključkov v krmilni omaricah in kabelskih snopih sega vse do začetkov podjetja HellermannTyton. Kje točno pa se začne zgodba električnih omaric?
Od elektrike do sistema napeljave
Vse odkar je v poznih osemdesetih letih 19. stoletja Nikola Tesla s svojim patentiranim elektromotorjem postavil temelje za proizvodnjo izmeničnega električnega toka, so električni stroji in oprema potrebovali upravljalne elemente in stikala.
Ker je bilo treba električne upravljalne elemente in odklopnike zaščititi pred okoljskimi vplivi in zmanjšati tveganje za električne udare, so bile električne komponente vgrajene v omarah, pri čemer pa so elektroinženirji sprva sledili svojim lastnim potrebam.
Številni tehnološki preboji v zvezi z uporabo električne energije so se zgodili v tridesetih letih 20. stoletja. Prav od takrat izvira inovatorski duh podjetja HellermannTyton.
